Raziskovalci z Harvarda so nedavno dvignili dvome o ekonomski izvedljivosti zelenega vodika, goriva, ki ga pogosto hvalijo kot ključnega za dosego nizkoogljične prihodnosti. Po novi študiji profesorja za okoljske vede in inženirstvo na Harvardu Daniela Schraga in postdoktorskega raziskovalca Roxane Shafiee, objavljeni v Joule 8. oktobra 2024, ostajajo stroški, povezani z zelenim vodikom — še posebej njegova skladiščenje in distribucija — prepovedano visoki. To izpodbija prepričanje, da bo zeleni vodik kmalu postal konkurenčna alternativa fosilnim gorivom.
Zakaj je zeleni vodik tako drag?
Medtem ko se pričakuje, da se bo strošek proizvodnje zelenega vodika z izboljšanjem ekonomije obsega zmanjšal, študija izpostavlja kritično težavo, ki je pogosto spregledana: visoki stroški skladiščenja in distribucije. Vodik je znan po tem, da je težak za skladiščenje in transport zaradi svoje nizke gostote in nagnjenosti k uhajanju. Infrastruktura, potrebna za varno ravnanje z vodikom, povečuje skupne stroške, zaradi česar je manj konkurenčen kot druge rešitve za dekarbonizacijo, kot je zajemanje ogljikovega dioksida iz zraka.
Raziskava Schraga in Shafieeja ugotavlja, da kljub upanju zaradi nižjih stroškov proizvodnje celoten dobavni verigi zelenega vodika ohranja njegove stroške zmanjšanja ogljika med 500 in 1.250 USD na tono CO₂, odvisno od sektorja. To je bistveno dražje od mnogih drugih tehnologij za zmanjšanje ogljika. V določenih sektorjih, kot je proizvodnja amoniaka, kjer se vodik že uporablja, bi zeleni vodik lahko prinesel določene koristi. Vendar pa za širšo uporabo, zlasti v prometu in težki industriji, ostaja ekonomsko neizvedljiv.
Kontroverze in kritike
Podporniki zelenega vodika trdijo, da bi lahko z razvojem tehnologije inovacije na področju skladiščenja zmanjšale stroške. Vendar Schrag in Shafiee opozarjata, da so skladiščenje in distribucija vodika že dobro razvite tehnologije z malo prostora za vrste izboljšav učinkovitosti, kot jih vidimo pri tehnologijah obnovljive energije, kot sta sončna in vetrna energija. Članek sugerira, da je potencialna vloga zelenega vodika v dekarbonizaciji preveč ocenjena, kar bi lahko naletelo na odpor s strani industrij in vlad, ki so močno vlagale v vodik.
Poleg tega nekateri trdijo, da bi inovacije in naložbe v infrastrukturo vodika lahko odklepali prihranke, kot smo to videli pri hitrem napredku v obnovljivih virih energije. Vendar pa ekipa z Harvardu poudarja potrebo po širših strategijah, ki se ne zanašajo izključno na vodik za dekarbonizacijo sektorjev, kot sta težka industrija in transport.
Pozitivni vidiki in prihodnji obeti
Kljub tem stroškovnim izzivom zeleni vodik še vedno obeta, zlasti za sektorje, kjer je težko dekarbonizirati z elektrifikacijo, kot sta težki prevoz in proizvodnja jekla. Njegova sposobnost shranjevanja odvečne obnovljive energije, potencialno deluje kot rezervna energija v obdobjih nizkega obnovljivega izhoda, ga dela dragocenega igralca v prihodnji energetski pokrajini.
Inovacije v tehnologijah skladiščenja in distribucije vodika bi lahko dolgoročno znižale stroške, vendar dokler se to ne zgodi, je velika izvedljivost zelenega vodika vprašljiva. Avtorji študije priporočajo nadaljnje naložbe v različne obnovljive tehnologije, namesto da bi se osredotočali izključno na zeleni vodik.
Predlagane povezave za nadaljnje raziskovanje:
- Zeleni vodik in njegova vloga v dekarbonizaciji
- Harvardova celotna študija o stroških zelenega vodika
- Kako se zeleni vodik primerja z drugimi tehnologijami za zmanjšanje ogljika
Na koncu, medtem ko je zeleni vodik vznemirljiv pogled v boju proti podnebnim spremembam, njegove trenutne ekonomske ovire pomenijo, da morda ne bo univerzalna rešitev, ki so si jo mnogi želeli. Raznolikost naložb v različne tehnologije bo ključna za gradnjo trajnostne, nizkoogljične prihodnosti.